Doc. dr. Mojca Puncer

Doc. dr. Mojca Puncer

Inter­vju z doc. dr. Mojco Pun­cer, pre­da­va­te­ljico na Filo­zof­ski fakul­teti v Mariboru

Zdi se, da je zazna­va­nje likovne ume­tno­sti s strani pov­preč­nega gle­dalca še vedno na strani neka­kšnega pri­ča­ko­va­nja posne­ma­nja real­no­sti. Zakaj?
Ta opazka glede pri­ča­ko­vanj pov­preč­nega gle­dalca delno naj­brž drži. Ven­dar pa lahko že, če se samo na hitro ozremo po doga­ja­njih v ume­tni­ško zelo raz­gi­ba­nem 20. sto­le­tju, vidimo, koliko likov­nih iskanj je šlo v smeri abstrak­cije in eks­pe­ri­menta – se pravi stran od posne­ma­nja real­no­sti – , ki sprva niso bila širše spre­jeta, med­tem ko so danes vpi­sana v vrhove moder­nizma, veljajo za muzej­ske ikone, h kate­rim romajo mno­žice in so še vedno vir nav­diha števil­nim sodob­nim likov­nim iska­njem. Če je moder­ni­zem pove­li­če­val visoko spe­ci­a­li­zi­ra­nega ume­tno­stnega stro­kov­njaka nasproti »pov­preč­nemu gle­dalcu«, pa je vsaj od 60. let prej­šnjega sto­le­tja dalje s kul­tur­nim obra­tom in podi­ra­njem loč­nice med visoko in nizko kul­turo gle­da­lec vse bolj tisti, ki si v sre­če­va­nju z ume­tni­škimi deli sam orga­ni­zira svoj pogled oz. svojo izku­šnjo ume­tno­sti. Za številne sodobne ume­tni­ške pra­kse – tudi likovne – je videti pre­cej ustre­zna misel filo­zofa Jacquesa Ran­cièra o eman­ci­pi­ra­nem in aktiv­nem gle­dalcu. Ta pred­po­sta­vlja ena­kost inte­li­genc in ena­kost pri »deli­tvi čutnega«, ki zadeva tudi vidnost v jav­nem pro­storu, se pravi neka­kšno »estet­sko eman­ci­pa­cijo«. V tej per­spek­tivi ni na delu neka hie­rar­hija, ki za vsako sre­če­va­nje z ume­tno­stjo pred­po­sta­vlja pred­ho­dno pou­če­va­nje, ki je že oblika pre­voda, tem­več se v skladu z eman­ci­pa­tor­nim hori­zon­tal­nim prin­ci­pom lahko vsakdo sam s svo­jimi lastnimi močmi doko­plje do pomena ume­tni­škega dela oz. do užitka v njem, do novega spo­zna­nja itn. Kadar je neka ume­tni­ška pra­ksa pospre­mljena s pre­o­bi­lico didak­tike, se velja vpra­šati ali se ven­darle gle­dalca s tem ne podcenjuje.
Del sodobne likovne ume­tno­sti je močno pove­zan s filo­zof­skimi stru­jami, ali pa ustvarja lastne filo­zof­ske smer­nice posa­me­znih avtor­jev. Zato je sodobna likovna ume­tnost pov­preč­nemu gle­dalcu danes težje razu­mljiva. Kaj menite?
Prav­za­prav je že od zgo­do­vin­skih avant­gard, od srede prej­šnjega sto­le­tja pa še pose­bej izra­zito zna­ten del ume­tno­sti pre­žet s kon­cepti in teo­ri­jami, ki pri­ha­jajo tako iz filo­zo­fije kot tudi iz dru­gih huma­ni­stič­nih in druž­bo­slov­nih ved. Intelektualizacija ustvar­jal­nega pro­cesa v okviru kon­cep­tu­a­lizma 60. in 70. let je na videz začela izpo­dri­vati ume­tnost, saj njene pobude pri­ha­jajo iz filo­zo­fije, pogo­sto na pre­cej polju­den način. Pri tem je ver­je­tno ključno to, da funk­cije tovr­stne ume­tno­sti sežejo onkraj obmo­čja, ki je dotlej veljalo za umetniško.Vsaka večja pre­mena v ume­tno­sti sle­dnjič s seboj pri­naša tudi spre­membo mišlje­nja o ume­tno­sti. A to še ne pomeni, da je filo­zo­fija resnica ume­tno­sti (kot je to videti v heglo­vski optiki), ume­tnost ne potre­buje filo­zo­fije za svoj obstoj, lahko pa si jo izbere za svojo sogo­vor­nico in zave­znico, lahko se z njo zapleta v inten­zivni dia­log ali polemiko.
Tako recimo Badiou izrecno pou­darja, da ume­tnost sama pro­i­zvaja resnice in teh ne poskuša posta­viti za objekt filo­zo­fije, čeprav pa lahko imajo dolo­čena ume­tni­ška dela zno­traj­fi­lo­zof­ske učinke. To je le nekaj sta­lišč, ki negi­rajo pove­zavo filo­zo­fije z nera­zu­mlji­vo­stjo oz. težjo razu­mlji­vo­stjo ume­tno­sti. Inte­res ume­tno­sti za filo­zo­fijo gotovo ne more biti razlog, kve­čjemu je ta v ume­tni­ško šibki artikulaciji.
Neka­tere kon­cep­tu­alne posta­vi­tve so tako blizu vsak­da­njemu življe­nju, da jih lahko opre­de­limo le s filo­zof­skimi teo­ri­jami, npr. z insti­tu­ci­o­nalno, ki govori o tem, da nek pred­met postane ume­tnina takrat, ko ga posta­vimo v gale­rij­ski pro­stor. Zakaj ni ta pred­met ume­tnost tudi v dru­gem okolju?
Zadevo velja zasle­do­vati še neko­liko dlje v smeri aktu­al­no­sti: kon­cep­tu­alne posta­vi­tve so res našle oporo v nasled­kih tiste filo­zof­ske misli, ki zadeva insti­tu­ci­o­nalno teo­rijo oz. Dan­tovo ugo­to­vi­tev, da del, kot so War­ho­love Brillo škatle, ni več mogoče uvr­stiti med ume­tnost na pod­lagi čisto optič­nega kri­te­rija, mar­več je za to potrebna teo­rija, celo filo­zo­fija oz. t. i. »svet ume­tno­sti«. Toda sle­dnji ne vklju­čuje le gale­rij in muze­jev, mar­več tudi aka­de­mije, ume­tnike, zbi­ra­te­lje, trgovce, kri­tike, kura­torje. Poleg tega se od pojava »odpr­tega dela« ume­tnost vedno bolj širi izven gale­rij­ske »bele kocke« v soci­alni in vir­tu­alni pro­stor. Tako jepre­ne­ka­teri pred­met lahko spo­znan za ume­tnost tudi izven gale­rije, če le ohra­nja dolo­čeno pove­zavo z bli­žnjim sve­tom ume­tno­sti. Nada­lje obsta­jajo sku­pno­stni pro­jekti z vrsto objek­tov, glede kate­rih so nji­hovi kre­a­torji pre­cej rav­no­du­šni ali so razu­mljeni kot ume­tnost ali ne; sta­tus tovr­stnih objek­tov je pre­cej nego­tov (npr. neka­teri Hir­schhor­novi objekti so se zna­šli na ulici, kjer so bili na voljo naključ­nim mimo­i­do­čim). Kadar je ume­tnik kre­a­tor oz. ini­ci­a­tor neke druž­bene situ­a­cije, v kateri »ume­tni­škost« vklju­če­nih pred­me­tov ni več bistvena, je tovr­stno spra­še­va­nje posta­vljeno v oklepaj.
Kakšno vlogo ima ume­tnost danes, v času rece­sije, ko se posa­me­zniki raz­vi­tih družb borijo celo za pre­ži­ve­tje? V ospredju sta kruh in mleko, če malo poe­no­sta­vim, ven­dar je ver­je­tno pomembna tudi ume­tnost. Zakaj?
V Slo­ve­niji se zaradi slabše raz­vi­to­sti ume­tno­stnega sis­tema v pri­mer­javi z dolgo in bogato tra­di­cijo ume­tni­ških sre­dišč zaho­dnega sveta že tako poznajo posle­dice (trg ni izo­bli­ko­van, pove­zave s tujino so šibke, v pro­mo­cijo je vlo­žene pre­malo kul­tur­no­po­li­tične volje, prav tako v ure­ja­nje sta­tusa ume­tni­kov, itn.), v času krize pa je podro­čje ume­tno­sti še posebno zapo­sta­vljeno. Za številne ume­tnike kon­ti­nu­i­rano ustvar­ja­nje že doslej ni bilo možno brez raznih pre­ži­ve­tne­nih kom­pro­mi­sov, med­tem ko so danes tisti s sta­tu­som samo­stoj­nih kul­tur­nih ustvar­jal­cev še posebno pre­karna in ran­ljiva druž­bena sku­pina. Nji­gove ume­tni­ške stra­te­gije so zato pogo­sto nelo­čljivo pove­zane s stra­te­gi­jami pre­ži­ve­tja. V zvezi s tem se lahko spet nave­žemo na Ran­cièrovo misel, da v ume­tno­sti ven­darle obstaja obljuba eman­ci­pa­cije, za katero je videti, da je poli­tika ne more izpol­niti. Ta obljuba eman­ci­pa­cije v danih raz­me­rah za samo ukvar­ja­nje z ume­tno­stjo in poten­ci­al­nost nje­nih učin­kov v sku­pno­sti ni zanemarljiva.
Ali lahko s pomo­čjo ume­tno­sti naj­demo tudi nova vodila za življe­nje, več huma­nizma, str­pno­sti, empatije?
Gotovo. Iz ume­tno­sti pri­te­kajo podobe in pobude, ki lahko spre­mi­njajo naš pogled na pokra­jino možnega. Različni for­malni in kon­cep­tu­alni pri­stopi ter kon­te­ksti sodobne ume­tno­sti spod­bu­jajo veliko razno­li­kost inter­pre­ta­cij, z estet­skega vidika pa afek­ti­rajo, sen­zi­bi­li­zi­rajo, anga­ži­rajo, eman­ci­pi­rajo, osvo­ba­jajo, soli­da­ri­zi­rajo in zave­zu­jejo. Še zla­sti nas zave­zu­jejo za tisto, kar še en zna­me­niti filo­zof, Dele­uze, poi­me­nuje »manj­šin­sko«, kar bi morda lahko ozna­čili kot sub­ver­zivne možno­sti sodobne ume­tno­sti zno­traj tistega, kar danes velja za večin­sko in eta­bli­rano. Le skozi pri­po­zna­nje dru­go­sti in raz­lik je mogoče izo­bli­ko­vati lastno iden­ti­teto, tako v svetu ume­tno­sti kot tudi v vsak­da­njem življe­nju, pri sple­ta­nju vezi med lju­dmi v skupnosti. 
Kakšen pri­spe­vek bo imela sodobna ume­tnost, ko bo čez čas likovno-zgodovinska teo­rija nare­dila obra­čun in pri­mer­javo z druž­be­nim, soci­al­nim in kul­tur­nim življe­njem naše dobe? (mate­ri­a­li­zem, vojne, raz­vre­dno­te­nje čustev, teh­nični napre­dek, izko­ri­šča­nje manj raz­vi­tih itd. — morda pri­mer­java z ekspresionizmom)
Sodob­nost ume­tno­sti je ravno v odzi­va­nju na aktu­alna doga­ja­nja v družbi, v sen­zi­bi­li­zi­ra­nju za ključne pro­bleme, njena funk­cija tako ni zgolj estet­ska v smi­slu čutnega oča­ra­nja s for­malno dovr­še­no­stjo, mar­več je tudi mišljenj­ska, kri­tična, eman­ci­pa­torna. Njena pre­se­žnost zadeva sku­pno dob­ro­bit človeka, onkraj instru­men­ta­li­za­cije s strani vsa­ko­kra­tnih kapi­tal­skih in poli­tič­nih raz­me­rij moči. Če je bila estet­ska funk­cija do moder­nizma glavno merilo kva­li­tete, pa je v pri­meru sodobne ume­tno­sti kot nabora inven­tiv­nih estet­skih stra­te­gij, ki za raz­liko od avto­re­fle­ksivne estet­ske funk­cije upo­šte­vajo eko­nom­ski in poli­tični kon­tekst in so bolj ali manj izra­zito usmer­jene na raz­lična zunaj­u­me­tni­ška podro­čja, to vpra­ša­nje uspe­lega stika s publiko. Tisti uspeli stiki, ki bodo ohra­nili aktu­al­nost skozi čas, bodo ver­je­tno merilo traj­nej­šega pri­spevka h kul­tur­nemu življe­nju neke skupnosti.
Kakšno mesto ima likovna ume­tnost v naši družbi in kakšno bi bilo ide­alno? (odnos do likovne ume­tno­sti v osnov­nih šolah, obi­sko­va­nje raz­stav in pove­zo­va­nje z mate­ri­a­li­stič­nimi ide­ali …, eko­nom­ske smer­nice in zapo­sta­vlja­nje druž­bo­slovja; izko­ri­šče­val­sko vode­nje kul­tur­nih pro­jek­tov, pri čemer ima končni izva­ja­lec (ume­tnik) vča­sih komaj krite stro­ške izvedbe umetnine …)
Lahko ima eksklu­zivno feti­ši­stično, izra­zito potro­šni­ško, lahko ima eman­ci­pa­torno. Svet ume­tno­sti ni en sam, ampak jih je več. Vsak pa je vse­lej zave­zan neki sku­pno­sti, neki druž­beni sre­dini. Aktu­alno sta­nje ni naj­bolj naklo­njeno ume­tno­sti, še zla­sti ne sodobni; ta je še vse pre­malo vklju­čena v izo­bra­že­valni sis­tem in je sploh pre­malo sis­tem­sko pod­prta. Dej­stvo je, da je zaradi eko­nom­sko šibkejše baze polo­žaj ume­tni­kov pri nas nikoli ni bil rožnat. Bilo bi ide­alno, da bi pro­duk­cij­ski pogoji likov­nim in dru­gim samo­stoj­nim kul­tur­nim ustvar­jal­cem omo­go­čali spo­dobno pre­ži­vlja­nje z lastnim ustvar­jal­nim delom. Zaradi slabše sis­tem­ske pod­pore sodobna – ne le likovna – ume­tnost ni dovolj v zave­sti širše jav­no­sti in več­krat velja za čudno in težje razu­mljivo. Toda podobno kot je bilo v pri­meru moder­ni­stične ume­tno­sti je tudi v raz­merju do sodobne ume­tno­sti potrebna spre­memba v mišlje­nju, za kar je nada­lje potrebna ugo­dna klima, naklo­nje­nost ume­tni­škemu raz­i­sko­va­nju, eks­pe­ri­men­ti­ra­nju in pre­se­ga­nju že zna­nega, kar se kaže tudi v raz­vi­ja­nju in inve­sti­ra­nju v ume­tno­stno infra­struk­turo. Vze­mimo za pri­mer, kako pozno smo dobili Muzej sodobne ume­tno­sti. Poleg tega nobena insti­tu­cija ni eman­ci­pa­torna že kar sama po sebi. Seveda je potrebno ustre­zno uspo­so­biti tudi izo­bra­že­valni sis­tem kot orodje pri for­mi­ra­nju oza­ve­ščene ume­tno­stne publike. Sicer pa nam velik del same sodobne ume­tni­ške pra­kse priča o pred­po­stavki eman­ci­pi­ra­nega in aktiv­nega – ne le ustvar­jalca, mar­več tudi gledalca.