dr. Janez Bala­žic Foto Ber­narda B. Peček (vir: http://www.pok-muzej-ms.si/)

Raz­go­vor s pro­fe­sor­jem ume­tno­stne zgo­do­vine na Oddelku za likovno ume­tnost Peda­go­ške fakul­tete v Mari­boru, dok­tor­jem ume­tno­stne zgo­do­vine in nek­da­njim kusto­som.

Pro­fe­sor Bala­žic, z veliko mero nav­du­še­nja ste se lotili sou­stvar­ja­nja prvega sple­tnega časo­pisa pro­fe­sor­jev in študen­tov likovne ume­tno­sti v Mari­boru. Pre­dla­gali ste tudi ime: Lik-e-art. Lahko ga inter­pre­ti­ramo na več nači­nov. Katera raz­li­čica je vam naj­bliže ozi­roma naj­bo­lje pred­sta­vlja sple­tni portal?

Tudi za bolj pov­prečno pamet naj­brž ni težko posta­viti hie­rar­hijo v smi­slu: a.) rad imam ume­tnost, b.) likovno kot ume­tnost, c.) naklo­njen sem e-art-u/ ele­k­tron­ski [sple­tni mani­fe­sta­tiv­no­sti] ume­tno­sti, d.) kot e-umetnost, etc.

Kakšen je sta­tus ume­tno­sti v dana­šnjem času in kako naj pre­živi, ujeta v svetu kapi­ta­lizma, mate­ri­a­lizma in naspro­tno pora­ja­jo­čega se brez­iz­ho­dnega polo­žaja soci­alno ogro­že­nih skupin?

Ume­tnost je pozi­tivni eli­ti­zem, pa pika!, je nekoč vzkli­knil Lojze Logar. Seveda ima ume­tnost in zno­traj tega pose­bej tudi t.i. likovna ume­tnost, eksklu­zi­ven sta­tus, podre­jen edi­nemu zave­zu­jo­čemu eksi­sten­ci­al­nemu prin­cipu, ustvar­jalni volji in ustvar­jalni svo­bodi. Če ob tem ume­tnik s pomo­čjo raz­me­rij na trgu, tudi ob pozna­va­nju stra­te­gij delo­va­nja le-tega, zna najti pot do pla­smaja ume­tnine je naj­brž mogoče to že ozna­čiti za eksi­stenčno maksimo. Stvar­nost, ki smo ji priča je kaj­pada daleč od tega. Pro­ble­mov, ki bi jih morali upo­šte­vati, da bi vsaj za silo uvi­deli kje smo na tem podro­čju, je gro­zljivo dosti. Družbeno-ekonomska in posle­dično soci­alna raz­merja so posle­dica poli­tič­nih in civilizacijsko-etičnih spre­vr­že­no­sti in hipo­kri­zije. Sis­tem etič­nih vre­dnot gro­zljivo raz­pada, nič več ni sveto in le malokdo še zmore stati (‘inu obstati’)s svojo ume­tni­ško in moralno inte­gri­teto. Ne bi želel napo­ve­do­vati apo­ka­lip­tič­nih raz­se­žno­sti, a ver­je­mite: seda­nje, pa tudi pri­ho­dnje poli­tične in kapi­tal­ske elite so in bodo za ceno lastne požre­šno­sti, samo­pa­šno­sti in nadu­to­sti pri­ve­dle člove­štvo na rob, v glo­balno kata­k­lizmo. Obra­ča­nje vstran od stvar­no­sti, od vsega, kar nas ogroža in nas z našim vede­njem in delom določa, je beg od huma­nega, pri­ho­dno­sti. Naloga in impe­ra­tiv vseh, tudi oza­ve­šče­nih in kri­tič­nih ustvar­jal­cev je, da se temu zoper­sta­vimo in vsak po svo­jih močeh ter da napo­sled zru­šimo obsto­ječo kri­te­rije deli­tve dela in kapi­tala. Če ne bo pri­šlo do kon­senza, in bojim se da ne!, o pre­raz­po­re­di­tvi dobrin in pra­vič­nej­ših raz­me­rij, ki bodo omo­go­čale spo­dobno pre­ži­ve­tje člove­štva, torej tudi pre­ži­ve­tja ume­tno­sti, bo, kakor nas uči zgo­do­vina, pri­šlo do tega z jez­deci apo­ka­lipse. Tisti, ki bodo pre­ži­veli, izmu­čeni od nao­stu­dnej­ših stra­hot, bodo še kako hle­peli po miru, spravi in si bodo napo­sled goreče oblju­bili, da bodo poslej pra­vič­nejši, humani. A za kako dolgo? Vedno je bilo in bo tako, res, žalo­stno dej­stvo, da se o časov­nih inter­va­lih menju­jo­čih se obdo­bij vojne in miru, lahko na izku­stveno sooča domala vsaka gene­ra­cija. Zado­vo­ljen pa bom, če me bo čas raz­o­del v zmoti!

Kako lju­dje zrejo v ume­tnost danes? Ali na sploh razu­mejo njeno pove­za­nost s filo­zo­fijo, spo­ro­čil­nost, samo vre­dnost in vple­te­nost v družbo?

Dej­stvo je, da o per­cep­ciji ume­tno­sti ni mogoče govo­riti izven danega, torej tistega kar sama kon­te­kstu­a­li­zira. Zame je to prvi pogoj, con­di­tio sine qua non, da v danih raz­mer­jih uvi­dimo, da je ume­tnost pri­če­valna, druž­beno in inte­lek­tu­alno refle­ksivna, zave­zu­joča. Jasno je tudi, da kako­vo­stne ume­tno­sti ni mogoče zreti izven filo­zof­ske para­di­gma­tič­no­sti. Resda se je potrebno nenehno spra­še­vati o temelj­nih onto­lo­ških vpra­ša­njih, raz­mer­jih, smi­slu in vsa­ko­kra­tni kako­vo­stni višini njene repre­zen­ta­cije. Ume­tnina je ven­darle naj­višja sto­pnja duhovne samo­o­smi­sli­tve, zato je in upam, da bomo ta pri­vi­le­gij znali zago­var­jati, njeni edin­stve­no­sti mogoče zado­stiti z afir­ma­cijo, z neneh­nim odkri­va­njem, raz­gla­blja­njem, uvr­šča­njem in ohra­ni­tvijo v razredu civi­li­za­cij­skih, kul­tur­nih dobrin.

Kakšen je vaš odnos do ume­tno­sti, ki vznika vse­po­vsod in se na koncu uvr­sti ali ne uvr­sti v zgo­do­vino umetnosti?

Ni mogoče mimo dej­stva, da gre infla­cijo t. i. ume­tni­ških arte­fak­tov, za prav­cato poplavo sodobne ume­tni­ške pro­duk­cije, ki pa jo, takole počez, ven­darle pre­žema pov­preč­nost. Zato je moj odnos lahko in je kri­ti­čen. Ne nase­dam nasil­nim in pre­ra­čun­lji­vim pro­mo­tor­jem, stra­te­gi­jam razno­ra­znih inte­re­snih kro­gov, ‘kul­tur­nim indu­stri­jam’, a hkrati ne pod­ce­nju­jem nji­hove moči. Koli­kor se le dá in mi čas dopu­šča sku­šam sle­diti sodobni ume­tni­ški pro­duk­ciji, pa ne samo likovni, etc;, neiz­merno dosti mi pomeni brati in pomniti tiste misli, ki ostrijo um in širijo duha. Nočem soditi kaj sodi v zgo­do­vino ume­tno­sti, zla­sti zato, ker zdaj že vem, da je duhovna zakla­dnica člove­štva v resnici en tak čudo­viti, neu­sa­hljivi stu­de­nec moči spo­znanj, ki more odže­jati sle­her­nega količ­kaj vedo­želj­nega človeka. In taki lju­dje že vedo kaj ostane!