Ob otvo­ri­tvi raz­stave kipar­skega dela Dra­gice Čadež Lapajne v Mari­boru — v sklopu EPK, je spre­go­vo­ril aka­dem­ski sli­kar in pro­fe­sor Oto Rimele:

UMETNOST KOT SEME

Ume­tnost v svo­jem bistvu sledi resnici, ki pove­zuje medij izraza, ustvar­jalca v kon­te­kstu časa in pro­stora v mate­ri­alno in duhovno draž. Kljub pove­zo­va­nju in pre­kri­va­nju podro­čja pa »ume­tnost« in »kul­tura« nista nekaj iden­tič­nega. In pou­da­riti je potrebno, da ume­tnost nika­kor ni vse­lej »kul­turna« in da se kul­tura šele vzpo­sta­vlja v odnosu do ume­tno­sti in ume­tni­škega. Posta­vlja se vpra­ša­nje: zakaj?

Izraz kul­tura v eti­mo­lo­škem smi­slu pove­zuje člove­kov odnos do nečesa, kul­ti­vi­ra­nost pri­stopa, in ven­dar ne pri­naša kre­a­cijo novuma. Izraz kul­tura je nameč prvo­bi­tno pove­zan z obde­lo­va­njem zemlje, rejo, goje­njem in obde­lo­va­njem. Torej pred­vsem skrbi za in ohra­nja tisto, kar je pre­po­znano kot umetnost.

Ume­tni­ško hote­nje pa z raz­liko od kul­ture pri­naša kre­a­cijo novuma. Ume­tni­kova pot in cilj sta str­njena pred­vsem v naporu po ukro­ti­tvi – arti­ku­la­ciji mate­rije, ki naj pre­vzame funk­cijo spo­ro­čila, spo­zna­nja in pred­vsem resnice. In ta kro­ti­tev nika­kor ni nujno kul­turna. Zato za ume­tnika nika­kor ni nujno, da živi »kul­turno« (lahko pa).

Ko govo­rim o resnici, ne mislim o obi­čajni, rutin­ski real­no­sti. Ven­dar – ponovno pou­dar­jam – ne gre za neka­kšen realistično-naturalistični pri­stop pre­nosa stvar­no­sti in mime­z­isa – tem­več za resnico medija, pove­za­nega z avtor­sko arti­ku­la­cijo zami­sli. Str­njeno bi pov­zel , da »kul­tura« pri­naša pre­po­ved bar­bar­skega uni­če­va­nja semena in ne seme samo. Seme je podro­čje umetnosti.

In če je (popu­larna) kul­tura pred­vsem name­njena mno­žici, ume­tnost z mno­žico nima veliko sku­pnega oz. ne na obi­ča­jen popu­li­stični način kon­zu­ma­cije in sen­za­cije. Ume­tnost namreč od reci­pi­enta zah­teva več: odmik od sen­za­cije k per­cep­ciji, osebno odlo­či­tev in akti­ven odnos do sebe in sveta, v kate­rem živi. In vse to posta­vlja občin­stvo v veliko zah­tev­nejši polo­žaj, kot biti samo »pasivni, užit­kar­ski konzument«.

Tako delo in pojav­nost ustvar­jalke Dra­gice Čadež moramo nedvo­u­mno uvr­stiti v podro­čje ume­tno­sti. Je seme. Njena likovna govo­rica je izgra­je­vana v brez­kom­pro­mi­snem pro­cesu, ki zdru­žuje avto­no­mnost kipar­skega medija z odločno držo posa­me­znka – ustvar­jalke. Resnemu pre­mi­sleku o vlogi mate­ri­ala, kipar­ske forme in vse­bine v delu Dra­gice Čadež je tuj ide­o­lo­ški in komu­ni­ka­cij­ski popu­li­zem. Prav tako v nje­nem delu ni zaznati »kul­tur­nega lepo­re­čja«, ki se napaja v rutin­ski in lokalno-oportunistični obrav­navi stvar­no­sti in ni sledu o povr­šin­ski, celo plehki in pred­vsem popu­li­stični zmo­žno­sti kul­tur­ni­ške komu­ni­ka­cije. Ne gre torej za pre­pro­ste nepo­ve­zane pri­bli­ske in aso­ci­a­tivne vzvode, ki so zna­čilne za neka­tere kul­turne pra­kse, tem­več za teh­tno in časovno kon­ti­nu­i­rano pogla­blja­nje, raz­i­sko­va­nje in rea­li­za­cijo likovne forme. Seme torej. Življe­nje torej.

Dra­gica Čadež se je rodila leta 1940 v Lju­bljani. Na Aka­de­miji za likovno ume­tnost v Lju­bljani je študi­rala kipar­stvo pri pro­fe­sor­jih Fran­či­šku Smer­duju in Borisu Kalinu, kjer je leta 1963 diplo­mi­rala. Pri Kalinu je tudi nada­lje­vala podi­plom­ski študij in ga zaklju­čila leta 1965. Do upo­ko­ji­tve je delo­vala kot redna pro­fe­so­rica, zapo­slena na Peda­go­ški fakul­teti v Ljubljani.

Avto­rica je o svoj odnos do dela pov­zela takole:

“Skulp­tura Posle­dnji dotik je nastala lani, leta 2011 med pri­pra­vami na retro­spek­tivo v UGM. Mate­rial je hra­stovo deblo, ki je kot podrto drevo več let ležalo blizu mojega ate­ljeja v Tivo­liju. S svojo močjo in z nepo­sre­dno prvo­bi­tno­stjo me je ves čas nago­var­jalo, ob pova­bilu na raz­stavo v UGM pa opo­gu­milo, da je to pri­me­ren čas za nov dialog.

Samo deblo, dolgo 6 metrov, je bilo kar zaje­ten kos, ki ga je bilo potrebno pote­gniti iz gozda in s pomo­čjo pri­merne teh­nike obde­lati v raz­stavni ekspo­nat. Osnovna ideja je bila ustva­riti ambi­en­talno skulp­turo, ki bi z mini­mal­nim pose­gom v mate­rial nudila obču­tje pro­stor­sko­sti in omo­go­čila, da se gle­da­lec spre­haja ne samo okrog skulp­ture, ampak tudi zno­traj nje. Skulp­tura, raz­re­zana na tri nav­pične dele, ki jo pove­zu­jejo prečni vezni členi, se z zgor­njim kore­nin­skim pre­de­lom zaklju­čuje v kom­po­zi­cij­sko celoto.

Posta­vi­tev skulp­ture v naravno kon­fi­gu­ra­cijo na novi loka­ciji v parku treh fakul­tet v Mari­boru ponuja novo spo­ro­čil­nost, kjer se soo­čajo obsto­ječi sklop dre­ves in v dolo­čeni raz­da­lji sesta­vljen lesen kip. Ta pa se zdru­žuje z ele­menti narave in deluje kot domi­nanta v celo­tnem podro­čju. Gle­dalcu nudi obču­tje pre­ha­ja­nja zakri­tih pla­sti in navi­de­zno širino v ozadju.

Naslov skulp­ture Posle­dnji dotik je nastal med pro­ce­som obli­ko­va­nja in je lahko več­pla­sten; lahko nosi eko­lo­ško kom­po­nento – raz­merje sodob­nega človeka do narave, lahko pa je čisto inti­men nav­dih v lastnem opa­zo­va­nju naravne forme.…”

Ob tej pri­lo­žno­sti se želim kole­gici Čade­ževi v imenu celo­tne Uni­verze v Mari­boru in še doda­tno v imenu nje­nih sta­no­vskih kole­gov zahva­liti za dra­go­ceno dona­cijo. Pre­vzem in posta­vi­tev te skulp­ture v oko­lje UM vidim kot enega osre­dnjih dogod­kov akti­vi­ra­nja pomena in vse­bine ume­tno­sti na Uni­verzi v Mari­boru in seveda kot uvod v dogodke sode­lo­va­nja UM z pro­jek­tom EPK Mari­bor. Ome­njena posta­vi­tev prav­za­prav pomeni zače­tek še dveh pro­jek­tov, in sicer pro­jekta UM– med­pro­stori (eks­te­rier) in pro­jekta Park skulp­tur .

Vse­bin­ski aspekt pro­jekta UM– med­pro­stori (eks­te­rier) je foku­si­ran na akti­vi­ra­nje pre­seč­nih pro­sto­rov, kjer pro­stori eks­te­ri­erja UM pre­ha­jajo v podro­čje mestnega tkiva. Gre za akti­vi­ra­nje podro­čja urba­nih “med­pro­sto­rov”, ki naj usmer­jajo vse­bin­sko narav­na­nost posa­mič­nih pro­stor­skih umestitev.

Po drugi strani pa izraz “med­pro­stori” določa sim­bolne dimen­zije men­talne pri­so­tno­sti sre­ča­nja dveh sve­tov: sveta ideje “uni­ver­zuma” z vse­bi­nami, ki jih določa urbano oko­lje mesta Maribor.

Kot pomem­ben cilj posa­mič­nih pro­jek­tov je vzpo­sta­vlja­nje iden­ti­fi­ka­cij­skih točk, kjer se posa­me­znik in UM sre­ču­jeta v sku­pnem obmo­čju, kot siner­gija dveh svetov.

Dra­gica Čadež (v sre­dini) s kole­goma. V ozadju skulp­tura »Posle­dnji dotik«

Foto: Sašo Bizjak